Pihalni orkester Tržič s svojim več kot devetdesetletnim, skoraj neprekinjenim delovanjem dokazuje, da imata glasba in veselje do muziciranja v Tržiču tradicijo, ki prehaja iz roda v rod in se s tem še krepi in razvija.
Začetki današnje godbe segajo v oktober 1927, ko so v okviru Slovenskega izobraževalnega društva Svetega Jožefa zasnovali godbeni odsek, ki se je leta 1931 godbeni odsek društva osamosvojil in preimenoval v Tržiško cerkveno godbo. S posojilom tržiške Hranilnice in posojilnice jim je uspelo nabaviti češke Lidlove inštrumente, ki so 1. februarja 1928 prispeli na železniško postajo v Tržič. Naslednjega dne so jih na okrašenem vozu prepeljali v »Rokodelski dom«, kjer je godba dobila tudi prve vadbene prostore. Mnogi so tistega dne prvič prijeli v roke trobento, klarinet ali činele. Poučevanja sta se lotila brata Ahačič: Anton teorije in Rudolf prakse. Bilo je trdno delo, še posebej za kapelnika Rudolfa, ki je kot se sam spominja, prišel večkrat kar v delavnico k novopečenemu godbeniku, mu potisnil inštrument v roke in dejal: «Takole in takole zaigraj, pa še malo vadi, zvečer pa pridi na vajo!«. Tržičani so se »plozanju« na začetku muzali in marsikatera pikra je priletela na račun kapelnika in njegove godbe. Po treh mesecih pa so bili že toliko »izvežbani«, da so imeli prvi javni nastop. Na delavski praznik, 1. maja 1928 so korakajoč od »Fabrke« do Križev prek tridesetkrat udarili »Banovski marš«. To je bila edina skladba, ki so jo godbeniki takrat obvladali.
Po 2. svetovni vojni je tržiški godbeni sestav začel v polni meri delovati v okviru SKUD Ivan Cankar, po reorganizaciji le-tega pa v okviru DPD Svoboda. Leta po 2. svetovni vojni so bila za orkester zelo težka, predvsem zaradi negotovih gospodarskih razmer, vojna vihra pa je kosila tudi med vrstami godbenikov. Tržiška cerkvena godba se je preimenoval v Pihalni orkester Tržič. Z velikimi napori se je delovanje normaliziralo do 25. letnice Pihalnega orkestra leta 1952, ko so godbeniki dobili nove uniforme, septembra naslednje leto pa se je že začela tradicija letovanja tržiške godbe v Poreču. Orkester je dobil prostore za vaje v t.i. Nadišarjevem kinu, leta 1960 pa še nove inštrumente.
Ustvarjeni so bili pogoji za dvigovanje kvalitete orkestra, k temu so ogromno pripomogli prizadevni godbeniki in izredni dirigenti, ki v Pihalnem orkestru niso pustili le svojega znanja in glasbenega talenta, marveč tudi svoje srce in dušo: Franc Šarabon, Marjan Sajovic in Andrej Puhar.
Pihalni orkester Tržič je tako postajal vedno bolj prepoznaven glasbeni sestav v slovenskem merilu, začelo se je tudi prvo navezovanje stikov s podobnimi sestavi v tujini- nekatera prijateljstva so živa in trdna še danes npr. godba iz Borovelj, Ste Marie aux Mines, Holice na Češkem. Prizadevnemu delu so sledili tudi uspehi in tako je orkester leta 1976 prejel najvišje občinsko kulturno priznanje Kurnikovo nagrado, leta 1977 pa še dve vidni priznanji: Prešernovo nagrado gorenjskih občin in zlato plaketo občine Tržič. Poleg tega je orkester leta 1978 na tekmovanju v Rogaški Slatini zasedel drugo mesto v III. težavnostni stopnji tovrstnih ansamblov v Sloveniji. S temi dosežki je orkester postal eden izmed najpomembnejših in priznanih kulturnih sestavov na ravni Gorenjske in s tem tudi Slovenije.
Na začetku osemdesetih je bila za Pihalni orkester pomembna zlasti prenova dotrajane godbene dvorane, vendar kvalitete in umetniške moči orkestra to ni oviralo. Naslednje leto je orkester dobil nove uniforme v rjavi barvi, poseben mejnik v celostni podobi pa je bil začetek delovanja šestindvajsetih mažoretk pod vodstvom Tonice Marinove leta 1983. V Mariboru osvojena srebrna plaketa v II. težavnostni stopnji leta 1985 je bila dokaz, da je godbeno izročilo prišlo v prave roke in da orkester resnično napreduje, hkrati pa je bilo to tudi priznanje novemu dirigentu g. Vladu Škrlecu. Orkester je imel na začetku devetdesetih nekaj pomembnih gostovanj v tujini: Ste Marie aux Mines, Bruchsal, Neumarkt… Kljub temu smo v času nove slovenske države naleteli na nekaj nepremagljivih ovir, predvsem finančne narave in tako je najprej prenehala delovati mažoretna skupina, za dva meseca pa celo Pihalni orkester Tržič.
To so bili začetki tržiškega Pihalnega orkestra, danes enega najkvalitetnejših glasbenih sestavov te vrste v Sloveniji, ki šteje prek štirideset članov. Pridružuje se jim vedno več mladih glasbenic in glasbenikov, kar je predvsem plod dobrega sodelovanja z Glasbeno šolo Tržič. Svojo kvaliteto orkester letno dokazuje na različnih tekmovanjih.
